Škuri mraki ti prohode,
svitli tragi jur dohode
od Danice, bele zvizde,
koju zora nasliduje,
žarko sunce prebližuje,
dati radost i veselje.
Ali vila kdi prebiva,
v mehkom perju još počiva
telo svoje breznasladno,
koga lipost i dostojnost
ima k suncu vsu spodobnost,
mrtve stvari oživiti.
Pojdem milo zdihavati,
ljubi dragoj nazivati
dobro jutro, dobro zdravje.
Stani, stani, srdce moje,
lipe oči otvor tvoje,
na me poglej milostivo
ki oddavna brez pomoči
nemiloma suze toči
moleč, proseč tvoj' milošču.
Z ufanjem se jesam hranil,
s poniznostjom vazdar rabil
vernu službu dat spoznati.
Primi, vila, prošnju moju,
ne skrati mi ljubav tvoju,
da zdvojeno ne poginem.
Z jednom ričjom moreš dati
da se sričan hoču zvati,
za te telo aldovati.
Na to j' milo progledala,
z dragim lišcem nasmijala
sama sobom govoreči:
Je li oganj brez plamena
ili srdce iz kamena
u stvorenju telovnomu?
Kaplja kamen još prebije
kad z višine doli lije
svojim gustim opadanjem.
Ni li vsakom dopuščeno,
komu j' drugač odsujeno,
kdi se najde dobro vžiti?
Nato pojdoh približati,
sam u sebi razmišljati:
ki ne vaga, nima blaga.
Naturalsko je mišljenje,
človičansko je činjenje:
drago iskat tovaruštvo.
