Kako strašno moram tužit, oh, nevernica,
da postaješ srca moga razbojnica,
ar nit rišcu nit zlamenje
verno moje zasluženje
ne zna dostati.
Onda listor, duša draga, ti raduješ
kad brez zroka, oh, nemilo povekšuješ
tuge moje i žalosti,
nezgovorne trplivosti,
ke me skončuju.
Mojim prošnjam tvrdja jesi od kamena,
suzam mojim nemilnija od plamena,
il mi živit brez ufanja
il izginut brez veselja
za tvoju okornost!
Aj, spoznajem kak v olovu zlato biva,
tak ljubeznost i nemilost skup prebiva;
čemer hrani lipost tvoja,
stalnu vernost misal moja
tebe služeči.
