Oh, veselju momu ti uzrok jedini,
kako sercu tvomu drago more biti
da lipotu tvoju vsim nam očituje
sam bog od ljubavi, ovak izvišuje!
More li gdo reči da kinča dragoga
skratilo t' je nebo što god ma lipoga,
kada sama Venuš mora valovati
od tebe vsu diku, ljubeznost imati?
Oči tvoje k suncu štimam prispodobne,
ko vse stvari živi, okripi turobne;
milo tvoje lišce pravo j' protulitje,
v kojem lipost, dragost vsaka nahodit je.
A vustnice drage kako ču zdičiti?
Klariš i rubinti mogu se zakriti;
biser z alabaštrom malu ima belost,
proma tvojim zubi postaju neg tamnost.
Blažen komu j' serce od tebe ranjeno
il z močjom ljubavi slatko začareno,
more se ta sričan med ljudi deržati,
u vsem zadovoljan, sigur nazivati.
Hvalim onom dnevu gda sam se narodil
i za volju tvoju ljubleno obbolil;
prija hoču sebe moči odduriti
nego, draga duša, s tebe pozabiti.
Bar neg zna slobodno vse živo stvorenje
da s tobom, u tebi je moje živlenje;
veselja ja nimam prez tvoje radosti
nit čutim nasladnost prez tvoje dragosti.
S tim ti bile ruke ponizno celujem,
dušu, telo, serce navike aldujem,
ništar nimam, vila, u mojoj zmožnosti
ko b' me veselilo kak tvoje milosti.
Ravno kako jesi v liposti kraljica,
med travom ovelom prelipa rožica:
hoču sluge tvoje nadajt u vernosti,
skradnju kaplju za te stočit u stalnosti!
