Ah, prokleti jezik hude čalarnosti,
pun jada, čemera, falšne nazlobnosti,
koji smil podstupit na moje skončanje,
kaj nikdar ne mislih činit valovanje.
Ja li priko reda z milošćom se hvalih
il vridne skrovnosti drugimi ovadih?
Ak sam va tom sfalil, Lila, dobro moje,
naj me v pepel zažgu črne oči tvoje.
Ak sam, Lila draga, sfalil u vernosti,
nek izginem tužan brez neba milosti;
ak se kada dičih skrovnostjom ljubavi,
nek me smrt žalostna ovi čas zadavi.
Aj, smiluj se, Lila, z Bogom te zaklinjam,
pogibelji mojoj na pomoć zazivljam;
veruj da znam mučat, malo govoriti,
srcem te ljubiti, a z ustimi dvoriti.
