Strune! milo se glasite,
milo, pesmica! žaluj;
srca bolečine skrite
trdosrčni oznanjuj:
kak bledi mi moje lice,
kak umira luč oči,
kak teko iz njih solzice,
ki ljubezen jih rodi;
od želja kako zdihuje,
po nji hrepeni srce,
kak mu je veselje tuje,
kak od sreče nič ne ve;
kak s seboj me vedno vleče,
koder hodi, njen obraz,
kak obličje nje cveteče
v srcu nosim vsaki čas;
in kak ve, ki bi nje hvalo
rade pele zanaprej,
ak' se ne usmili kmalo,
mor'te utihnit vekomej!
Te in take ve nosite
tožbe, strune! tje do nje;
ako mor'te, omečite
neusmiljeno srce.
