Su vridna veselja Cupida dragosti,
ne daju trpljenja, neg sladke radosti.
To lišce ljubleno kak roža cvatuće
je srcu stvoreno vdil ljubit goruće.
Oh, človik nevojlni, deh, misal uspeti,
Višnjemu nakloni u združnoj pameti.
Iz ništar te stvoril ter moreš pomislit,
na kip svoj narodil: tak jalno zagrišit?
Al dobro prebiva u kinčah vridnosti
natura hlipiva na zlata svitlosti.
I misal kot slipa: što godre svit daje,
il dobra il lipa, nasladno povaje.
Oh, kamo mišljenje ti, človik, strošuješ,
to kratko življenje rizično skončuješ?
Vim svitske radosti kot tinja skrsnuju,
vsih kinčev dragosti kot cvit preminjuju.
