1
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
S' petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da magistrale, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmonije.
Iz njega izvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:
Vse misli izvirajo iz ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbude se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja mojiga magistrale,
glasil se iz njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
2
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.
Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesmi glase,
srca železne dijale preč opase,
zvesto ljubezen bodo bolj spoštivale.
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;
vendar te bodo morebiti ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kali pognale.
3
Iz srca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.
Dasi od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivaj so pesmi jo razodevale.
Želja se ogenj v meni ne poleže,
dasi upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžaliti te mi jezik veže.
Bridkost, ki od nje srce več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrocveteče rožice poezije.
4
Mokrocveteče rožice poezije
očitajo to, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegije.
Njih sonce ti si. V oknu domačije
ne da te najti, luč ti ljubezniva,
v gledišču, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.
Koliko kratov me po mestu žene
zagledati tebe želja; ne odkrije
se meni obraz lepote zaželene.
V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi, tebi v čast zložene
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.
5
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije;
kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza notranjiga prepira,
kjer petje iz polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmonije.
Kjer porošeno od ljubezni čiste,
kali, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,
od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešivale.
6
Cel čas so blagih sapic pogrešivale,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso božicam prijetne,
ki bi bila jih oživila, hvale.
Bile so v strahu, da boš ti, da zale
Slovenke, nemško govoriti umetne,
jih boste, ker s Parnasa so očetne
dežele, morebiti zaničivale.
Kamene naše, zapuščene božice,
samice so pozabljene žalivale,
le tujke so častile Kranjcev množice.
Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rožice,
obdajale so utrjene jih skale.
7
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orphejevih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tratije surove
krog Hema, Rodope bile se vdale.
Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna našega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domačimi pesmami Orpheja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenščine cele!
Da bi od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!
8
Viharjev jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije.
Obložile očetov razprtije
s Pipinovim so jarmom sužno ramo;
od tod samo krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčije.
Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omolknili so pesmi sladki glasi.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdihljaji, solze so jih redile.
9
Izdihljaji, solze so jih redile
s Parnasa mojiga rožice pričijoče:
solze iz ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, da Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
da tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srce mi napolnile.
Želje rodile so prehrepeneče,
da s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;
želje, da zbudil bi Slovenščino celo,
da bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselo.
10
Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljana
od mladiga sonca kopnega svečana,
aki nekaj dni se smeja ji veselo;
ali nagne žalostno glavico velo,
megla ki od burje prileti prignana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg gore in polje celo.
Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvojiga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.
Nad žarki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapuščene so ostale,
ur temnih so zatirale jih sile.
11
Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki te ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erinije vse so se ga polastile.
Ko v veži je Orest Diane mile
zadobil spet bil zdravje duše svoje,
taki bi bile se od ljubezni tvoje
umirile prsi, lica se zjasnile.
Zbežale so te sanje kratkočasne,
bilo blisk nagel upanje je celo,
ki le temnejšo noč stori, ko ugasne.
Od tod ni več srce bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
12
Lej, torej je bledo njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zideh taki podrtije zapuščene
rasejo včasih rože neveselo,
ki jim kropiv krdelo rejo vzelo
in kar nežlahtnih zelišč kal tam žene;
ali aki v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.
Taki blizu mojiga bi srca kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moč kvišku rasti poezij cvetlice;
aki hočeš, da bi zaljši cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oči ti pošlji žarke mile!
13
Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bogajo viharjev sile.
Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno
vse njih se rane bodo zacelile.
Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ustom dalo sladke govorice;
na novo bo srce spet oživelo,
v njem rasle jasnih poezij cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.
'14
In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.
In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamuda,
v grmovju slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo celo.
O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki iz njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.
Magistrale
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrocveteče rožice poezije.
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogrešivale,
Obdajale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.
Izdihljaji, solze so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
