Vi loze zelene, vi polja cvatuča,
vi zdenci, potoki i voda tekuča,
deh, skaž'te smilenje
verh tužno, žalostno to moje živlenje.
Ni noči ni dneva prez suz polivanja,
vsaki hip, magnutje ronim zdihavanja
da b' se i pečine
mogle umehčati od takve godine.
Drugi se raduju u vašoj liposti,
ja pak vdil tugujem u strašnoj žalosti,
a pomoč ne vidim,
neg kot praznu maglu ufanje naslidim.
U vas dragost, vridnost vsaka je dobiti,
v sercu pako momu čemer nahoditi,
ki ga iskončava,
ar milošče nigdir tužno ne spoznava.
U vas što god živi, drago se raduje,
v meni pako misal nigdar ne miruje,
nit poznam veselje,
ar spodobno smerti je moje živlenje.
Oh, srično bivanje, oh, stokrat blaženo,
svitlost sunca vidit da vam je sujeno,
od vile lipotu,
ka kot misec čista je v svomu životu.
Neg meni tužnomu ne more sijati,
ovo jur godišče da moram strajati
nje tela svitlosti
ter konca ne vidim, oh, mojoj žalosti.
Aj, neverna sriča, s tim li jesi dična
da činiš terpiti prava za krivična!
Vsako svoj cil ima,
neg moje terplenje smilovanja nima.
Deh, vi konči, vitri, glas moj pronosite
ter vili ljublenoj službu nazvestite.
Serce tak valuje:
gdi telo ne more, naj misal zveršuje.
