Na vojsku, na vojsku, vitezi zibrani,
koga god majka junačka odhrani;
jur bubnji, hrpavke povsuda se čuju,
šipi, trumbite nadalek glasuju,
dični šregi skup se zastaju.
Na noge, na noge, vi jalni ležaci,
u vojsku, u vojsku, hrabreni junaci,
sablje i puške na brzom priprav'te,
sebe i konje vitežki oprav'te,
vreda potež'te k slavnom dundaru.
Stirajte od srca vsak oblak plahosti,
vazmite na se šćit batrivosti;
draže vam budi glas, ime, poštenje
neg hip, magnutje, sramotno življenje;
navik on živi ki zgine pošteno.
Ni moć izmislit hvalnije skazanje
neg na mejdanu vridno držanje
kdi gromi od pukaš i sablje se viju,
vnoga gospoda krv svoju proliju
za domovinu, za veru chršćansku.
Boga višnega na pomoć zazov'te,
vaših starijih glas, ime ponov'te,
na svoje sprotivne navalj'te ognjeno,
jedan drugoga izruč'te ljubleno.
živ'te bratinski, pogin'te vitežki.
Kada vam srića na ruku potegne
ter neprijatelj iz mesta okrene,
oh, kakvo poštenje, pajdaši bogati,
sablje, paloši i konji bahati,
sprave kovane, sviti gospodske.
Nu, bratja ljublena, na noge, na noge,
turskom misecu da stlačemo roge,
za veru chršćansku, vitežtva zlamenje,
svitu na hasan, a nam na poštenje,
naj nam ne budi premilo življenje.
