Slap se leskeće,
v suncu trepeće,
voda se v duge drobi.
Stena od hridi
z kiklopskim zidi
bisernu mrežu drobi.
Oblak se diže,
plava vse bliže,
zlatni zarubil ga pram.
Z sencom kad mine
z jasne glibljine,
vsigde smaragd je vse sam.
Špilja spi v gori,
zmaja kak dvori
vratah gigantski je luk.
Šuškaju z vali
slapići mali,
v špilji je kmica i muk.
Nebo visoko,
kak Božje oko
v kraj se zagledelo taj.
Leta i leta
ni širom sveta
lepšega videlo kaj!
