Paškvil (1794.)

Izvor: Wikizvor
Prijeđi na navigaciju Prijeđi na pretraživanje
Paškvil —  Od nekojega vrednoga Francuza vu Zagrebu van dan, vu fašensko vreme rastepen 1794.
autor: nepoznati revolucionari

Nepoznati su revolucionari 1794. godine postavili su na trgu u Zagrebu simbol jakobinstva, "drvo slobode", i na nj objesili tekst pjesme koja se širila po Hrvatskoj. Pjesma ima 40 strofa po četiri stiha.




Zakaj išli bi Horvati
prot Francuzu vojuvati,
ki vas nigdar ni zbantuval,
kak vas vsaki bu valuval.

Nit je vaše hiže spalil,
nit na polje kad navalil,
vašu marhu ni odgonil,
žene vaše ni oskrunil.

Bolje bi se š njim složiti
i po onih skup vudriti,
ki se proti njemu stave,
samo da vas duže dave.

Francus za ves svet vojuje,
navuk njegov to valuje;
brani muže i purgare,
samo tere vse hahare.

Vsem pravicu jednu daje,
plemenščinu ne spoznaje,
ar smo, veli, vsi jednoga
pokolenja človečkoga.

Jeden Bog je vseh stvoritel,
jeden Adam vseh roditel,
jedna zemlja vse nas hrani,
jedna pravda naj vse brani.

Jednako se vsi rodimo
i po smrti v zemlji spimo;
samo krepost Bog zvišuje,
ova naj nas razlučuje.

Spametneši naj ravnaju,
priprosteši naj slušaju;
grof je stokrat velik bedak,
plemenitaš več kak šumak.

Pri Francuzih je vam dača:
ki več ima, on več plača;
jednako se vsaki sudi;
muš, plemenit ali grof budi.

Vu spravišče vsi hodiju,
pravice si vsi delaju,
poglavare vsi zbiraju,
domovinu vsi braniju.

Zatrl Francus kanonike
je, vse take duhovnike,
ki su samo za to bili
da su dobro jeli, pili.

Nikaj opčini hasnili,
vnogem krivice včinili,
puce, žene kvarili,
malo Boga molili.

Malo biškupi posluju
Preveč vsigde gospoduju
Zato vse je njim bogactvo
I zemelsko vse gospodctvo.

Vi ste veli, redovniki,
Kristuševi namesniki,
koga kraljevstvo z ovoga
nije sveta lažlivoga.

Ki ne imel gde bi glavu
bil naslonil svoju pravu;
anda zemelska pustete
ter Kristuša prav sledete.

Vsem dopušča da služiju
Bogu svome kak hočeju,
da nam se dopada služba,
ku pobožno daje družba.

Povečte mi sada, ljudi,
je li Francus tako bludi,
kak vam duhovniki kažu,
kak v prodekah večkrat lažu.

Ne verujte, ljudi, toga,
da bi Francus tajil Boga,
da pobožne posvud kole
kakti ovce ali vole.

Pregon vere prepoveda,
samo vmorit zapoveda,
ki su domovinu zdali
ali zdati pripravlali.

Da sumljive vuzu meče,
toga tajit nigdo neče,
ali da ga nebi zdali,
kak ga drugi su prodali.

Vsi moraju novce dati
Ki su v opčini bogati
Za branjenje domovine
I predrage sloboščine.

Ali vsem se opet vrne,
kad se nazad mir povrne;
sami takvi budu kvarni,
ki su bili nepokorni.

I mi k boju pomažemo,
Ljudi, novce, kruh dajemo,
Ne za branit domovinu
Jošče menje sloboščinu.

Neg da popi gospoduju
Velikaši da kraljuju
Da ostane još muš tužen,
kak do sada bil je sužen.

Da i odsad muš vse hrani,
domovinu vlovlen brani,
da sam dela puta, mosta,
al' nit' ovo nije dosta.

Još da mostovinu plača,
gospon ide prez harača,
da vse trhe muš podnaša,
gospon naj bu harambaša.

Sto krat žuhko muš se plače,
kad po baleh gospon skače
i svojum kurvum se veseli,
kada muš od tuge cvili.

Ovi su vam krvavoga
zroki boja francuskoga,
to jest haharov oholnost,
ni pak vera al pobožnost.

Ovo delo obdržati
jezera ne miliju dati,
koji vendar v gladnom letu
nesu dali kruha kmetu.

Od glada je kmet vumiral,
Još ga gospon je odiral;
Nit mu sada ne oprosti,
Da, kaj daje, nadomesti.

Ove gledeč Bog krivice:
ni na zemlje več pravice,
zahman bil sem poslal sina;
veli, hodi, kilotina.

Prvič ražaj duhovnike,
Me lažlive namesnike,
koji z rečmi me valuju,
s činmi pako zatajuju.

Takvi jesu duhovniki,
biškup vsemi kanoniki,
ki navekese gostiju,
vu dne, noči, halber cvelfer
                        igraju
Ni spametno velet moči,
da se krv človečka toči
za ovakve paniperde,
ki stališa svoga grde.

Nje ti, kilotina, vmori,
k epulonu v pekel vuci;
naj na veki š njim stanuju,
ar ga verno nasleduju.

Zatem reci plemenitem:
z Bogom došla sam srditem,
ki vam neče več prostiti,
neg vas hoče skoreniti.

Kajti nečete spoznati,
da su muži vaši brati
i da zmed njih ima vsaki
z vami vu vsem del jednaki.

Zato veli Vsamoguči,
prot kojega nije moči:
zahman su vsa ka dajete,
obladani vi budete.

Ar z Francuzom ja vojujem,
mužom včinjena splačujem
od gospode vse krivice
pres razuma i pravice.

Nazad hoču dati mužu,
kaj je imal v paradižu;
nit gospona nit je muža
kad stvorila ruka Boža.