Markaj se z babom složil v kup,
drob im se pesji spopal skup.
Zavrček je v čupu cupkal:
cup - cup,
z ormara je opal i stropal se čup.
"Vonjha ti pukla kak slatki januš,
kaj nebi, baba, pošla zamuš?
Šparog vražjih dal bi ti pušlec!"
V parog vragu vešča zaslinila je kušlec.
Šantavi puklavku drgeznil je v drob,
pod zimljičavkom otparl se je grob.
V žveplenom risu, zletel kak pes,
zalajavši hudo v puriflamu ves:
Markaj se zdimil i vgesnul kak kres.
Za šentom je baba zletela vun,
mesec nad hižom čkomel je pun.
Na blazinah mlačnih žagala je ves,
v daljini, v mesečini, tulel je pes.
Zapah s krelutmi. Jen čarni ptič.
Babi ni to bilo prvič ni zadnjič,
da ju je zasmolil čarni hudič,
z žveplenim pupkom, nevidinčič.
