Dična ladja se odpravi,
prik širine morja plavi;
na kormanu je batrivost,
a pri jadru pak razumnost.
Z dobrom srićom putovahu,
u ljubavi drugovahu;
blizo kraja jur dosegli,
strah i dvojbu od se zvrgli.
Al najednuč zamaglilo,
svitlo sunce potamnilo;
na vsih stranah grmljavine,
strašni vitri, bliskavine.
Ni moć ladju tad ravnati,
v želni porat zapeljati,
neg ju slapi zalivaju,
ob pećinu strzivaju.
Tak se zgaja razumnosti,
nepriličnoj batrivosti,
kad prik reda podstupljuju,
vsakom vitru zaufuju.
Ni do duga njih veselje,
a rizično pak zvršenje,
jer hlipečem povekšanje
vred doleti izkončanje.
