Karv, ta slana kmetska,
stubičanska karv,
ta čarna, čerlena,
vonjhava gosta karv,
zakaj curi ta gluha, masna, slepa,
strahotno mlačna karv?
Kmična, gliboka, čemerna, kam, zakaj kaple kri?
Tri hahara, tri krabonosa švapska,
kak fašnika kervava tri.
V sakom rebru čavel, čavlov v mesu trideset i tri,
karv ruče kakti bivol, kak stekli pes tuli,
karv kune, bljuje, kak hmajna se smeji.
V kervi čarnine nima,
niščine, niščeg, ni tenčine ni,
v hispanjskej se škornji kak vu zipki spi.
Čarnorizec, sladobizec, kervolizec i zvertavec,
kotrigov i členov hofmajster, prepisavec,
penezov jagar, pekleni izdumlavec,
orsaški rihtar, gospon Huetstockher doktor Johan,
zlatoper dunajski, ni skuhan ni spohan,
hispanjske palčenice, čavle v zanoftice,
v ranjave vuhnice smole tri žličice,
iglene rinčice v rescufane nosnice,
na štriku, na balti, v žveplenoj košuli
Stubičance paca, na paragraflin guli.
Pred licem Pravice vu bečke mesnice
glas gasne kmetski vu škure pivnice:
peče muža rihtar kak kruha vu krušnice.
Doktori, gospoda, gingavohodci, kervolisci,
pravde i pravice zakoniti zvertavci,
hahari vu samtu, sprekrizmani lisci,
kaj hočeju od mene čerleni larfonosci,
kaj brusiju britve krabulniki, kosci?
Mošnjoresci prekleti! V kervavem razvudenju,
kunem se bogom v vmiručem hrepenenju:
ja omeglavec nisem, klimavec ni lažlivec,
kipočastitel nigdar nis bil, heretik, krivoverec,
kaj hočeju od mene?
Kam teče ta karv?
Ta zimljičava, vroča, sirasta,
kak tenta musava karv?
Zakaj vrešči, cvili, tuli, "žertve bez kervi ni",
kak zvono na jogenj kerv kervavo zvoni;
lupa, javče, simtama, bobnja i garmi,
cepa nas, kala, dere, grize, ceca, žere,
kervavo propetje vu kervavem potu,
kerv pere z nas se rane v sramoti i v špotu,
kerv kalvarijanjska jedino je vanshajanje totu.
Gospon Huetstockher, za pet ran božjih,
kaj hočeju od mene?
Karvju su mojom poškropleni
te hiže si juristerajski vogli.
Zakaj smo se stali?
Kaj drugo nisme znali,
kaj drugo nisme mogli!
A kaj sme mogli?
Odverči se, otujit se, pobegnut v fremt,
odvernut se, odvleči se kak pes,
z repom med nogami,
po tujih cestah iskat zlahkotenje,
kak romari, kak bogci, slepci,
fehtari, kerplačina i canjki?
Kmet je kak marha prikovan o grofovskem glebu,
tu odehnjenja ni i nigdar ga očivesto nebu.
Kak šonka v ponjve kervavo se pacam
v tem hispanjskem žlebu.
Sprepikan ves, kervavognojni, blatni,
v šloproku carkli pes,
kuplem se v pacu pijavki, kervavih, blatnih gač,
osmujen i scvrlen kak v modlinu kolač.
Kak čuklava skolopendra svoj smardlivi žalec,
jen hahar mi pika v vuho svoj žvepleni palec
da se im priznam, se zdiktjeram:
"zbantuvani izdalec"!
Kaj priznati im imam?
Lesice i tice imaju svoj stan,
a sin človeči, gde bi položil glavu, nema.
Kerv ne da mi zaspati.
Kerv nemre spati ni zaspati nigdar,
kak čmela žge i peče.
Kak z četernje za čebrom čeber
hahar nam z droba kervi bednje vleče.
Kerv teče kak voda, kak cesta,
kak melin klopoče, teče,
mi gremo za njom, za glasom kervi naše.
Negdo v mesečini s kervavom plahtom maše,
negdo v daljini kmičnoj lampaš nosi.
Fratri, suci, hahari, larfonosi.
Kerv gori, Sveti Križ gori, Zabok gori, Celje se dimi,
kak zvono na jogenj kerv kervavo zvoni:
jobbágy, pawer, pauer, bauer, rusticus, colon,
Mokričanci, Sanoborci,
kerestinečki dečki, zvon
Od Dobove do Vindišlanda
puriflama, plomba, pulfra, jognja, anda
v Lublanu i na Kaptol diže se muška banda.
Kerv po Savinji bobnja, Ptuj i Ormož kosi.
Fratri, tolvaji, čarni krabonosi,
galge, žganje, Somsedvar zežgan,
cvete mi v roki kervavi tulipan.
Kak kupina se dimi karv
na blatnom stubičanskem putu,
sprebita kujsa pod zapečkom čkomi
v hiže kutu, nikemu na putu,
a jemput kak fana zapahala bu tu
kervobluvinu kmetsku, sramotu čarnožutu,
kervavo blato naše, kalvariju su tu.
Kaj hočeju ti fratri, kervavi černorisci,
karvopije karvolubne, karvoločni karvolisci?
Kak žena karvohodša kervarim tu pred njimi,
a drob mi se kak canjek vu kominu dimi.
Sedemdesetsedem jezer karvi laje v meni,
zakarvačiva se vre dugo
i se je samo karv i samo karv, kervava kervarina,
kervave vode, kleti, kervavi kavran - kvar,
se oskvernjenje mračno, kervavi blatni puti,
kervave glave, konji, ftiči i ftičje kreluti,
obojki, perje, canjki, košule, cipeliši,
kervavo pismo, kume, sedni i napiši
na Somsedvar,
gde kurviš nad kurviši
kmetsku kerv loče s curiši i z binjiši.
Kervavi glasi, senje, vetri, mesečine, branje,
Turčin, Varažlin, Kanjiža, klanje, same klanje.
Kosjeri, balte, Beč, kervavi Beč i Drava,
Lublana, Celje, Sotla, Dunaj, Kupa, Sava,
kak barjak banski na poplavi plava
kervava kmetska glava.
