Mizerere tebi, Jeruzalem

Izvor: Wikizvor
Prijeđi na navigaciju Prijeđi na pretraživanje


Mi plačemo plačuč
i javčemo iduč,
kak čuk huhučujuč,
cmizdrimo javčuč.

Mi javčemo cmizdreč, plačuč i klangujuč,
bazilisk nam ceca bumbrege i žuč.

Kak pes zavijajuč mi kukamo tuleč,
v nami merlič smardeč kušencije je reč.

Kak v kmice zvon cvileč, plačuč, narekujuč,
ručanje je naše oroslan ululikajuč.

V znuternji človeka je zegnjil Božji Križ,
zverh galgah, kuge, jognja i podertinah hiž.

Mi javčemo javčuč, kak čuk huhučujuč,
pes zavijajuč zverh pogorelih kuč.

Z verhu nas je strah, a v nami je prah,
olenjke je božje v nami zgesnul dah.

Meč za nami hodi, jognjeno strašilo,
joko nam pika pekleno jognjilo.

Se je smetnja, plač i vutlo poginutje,
tarh i pranger, kervavo križoputje.

Cvilenje narikač je naša boga reč,
zdežmani glavač i cucek cvileč.

Katlan čarni pušeč, smolavo dimèč,
dim i jogenj, pekel sprekleto rdeč.

Glas melina je stal. Z dalkog, dal, se dal
javče vmiruči ftič, kervavi čarni ždral.

Glas potoka je stal. Berboče gnus i kal,
čuti je ne niš. Se glib i muk i jal.

Cvet keliha je zgnjil. Karv zgnjila v žlebu žil,
zvezdani blesk se v glib i v blato spremenil.

Zanemela je sila seh zvezdanih sil,
pred človekom se človek kak larfa larfi skril.

Ništarmenje veter zdehnul je kak pes,
pod karpitom plomba rascufaneh nebes.

Razmetali su luctvo kak gingave cigle,
človeka človek išče: iglu glavič igle.

Kusa kervava rastergali ku su,
luctvo se ftaple v sramoti i v gnusu.