Kratka osnova horvatsko-slavenskoga pravopisaňa

Izvor: Wikizvor
Skoči na: orijentacija, traži
Kratka osnova horvatsko-slavenskoga pravopisaňa, poleg mudroľubneh, narodneh i prigospodarneh temeľov i znokov
autor: Ljudevit Gaj

Ovaj je tekst u svome izvornom obliku



Non quia difficiclia sunt, non audemus; sed quia non audemus difficilia sunit.

Sanctus Augustinus

Nesrečna, vu osamňenosti perveh pisoznancev začetek imajuča nesložnost (vu pisaňu) vsakomu Slavenstva ľubiteľu zlovoľnost, ili serduzrokuje, a navukožeľnoga straňskoga preplašuje, ona je naj vekša zjediňenoga napreduvaňa diačke polovice (Slavov) od ňe sebi samoj nesrečno načiňena preprečka. Vučeni vsakoga našeh narečjih (dialekt) zajedno tužiju se zverho tak hman običaja: važnost i ptrebnost jednosličnoga pravopisaňa očivesta je; stara ništarija na nikakov drugi temeľ nevupira se, nego na navodu malo-ktereh slavenskeh zaradostnikov (dilletant), koji svoje malo (mozabit i veliko) narodoľubje vekšemu i istinitomu naj alduju: zaradostnikov reko; ar narod malo ali nikaj ne čteje, a jošče meňe piše.

Iz Kopitra Slavonice. 1801. str. XXVII.

Sadržaj[uredi]