Oh, nesrićno srce moje,
kamo lipost vile tvoje,
kamo mila nje dostojnost,
kamo vridna nje ljubeznost?
Ah, z vrimenom vse prohaja,
čas do časa neg sprovaja,
kaj god dična daje mladost,
izkončava beteg, starost.
Žarko sunce kaj daruje,
jadni oblak potamnuje;
v protulitju kaj cvatuje,
ljuta zima povenuje.
Kaj god daje dobra srića,
to prevzimlje vred nesrića;
danas smiješ u veselju,
jutra plačeš u trplenju.
Oh, nesrićno srce moje,
na što trudiš misli svoje?
Kamo ugodno družbovanje,
kamo svitsko proštimanje?
Danas imaš vnoge časti,
jutra moraš tužno spasti;
prijatelji ki ti bihu,
v neprijazan preminihu.
Nit je dobra, nit je blaga,
nit je kinča tako draga,
ni radosti, nasladnosti,
ni liposti, ljubeznosti;
vse kot tinja izkrsnuje,
kako magla poginuje,
je naturi preminiti,
što god živi, mora mriti.
