Zlatice same vu travi,
Svetle od rose poljane,
Puno je radosti v lugu,
Pune popevkah su grane.
Cesta polahko odhaja,
V lugu i njoj se dopada:
Tam si slaviček popeva,
Tam je tak mehko sred hlada.
Lahki je veter doplaval,
Zvona je glase donesel,
Stare te hraste posipal,
Kišu med listje im stresel.
Ali po travnikih ravnih,
Kak da bi sunce još bilo.
Kaj svoje zlato je sunce
V zlatne te zlatice skrilo?
