Nebog starac milo protužuje,
nymphu dragu na pomoć zovuje,
ove riči pojde govoriti,
ljubav svoju ovak nakloniti:
Deh, umehčaj okornosti tvoje
ter zaprimi ljubeznosti moje;
akprem vidiš da j' mladost strošena,
al je mošnja zlatom napunjena.
Lipo t' bude starcom baratati
ki ti želi telo milovati,
kako hćerku k sebi pritiskati,
v naručaju slatko počivati.
Bar veruj mi da se ukanjuješ,
nympha draga, ak zato stezuješ
da mi starcu glava osidila,
po obrazu koža zgrbavila.
Al v životu tak se frižak ćutim
da od mlada ništar se ne lučim:
krv mi kipi, plamen zažiguje,
od dragosti srce poigruje.
Ti sadašnji golobradi dici
kak na trgu puni jesu z riči:
jednu danas v srcu poželuju,
jutra drugoj službu naklanjuju.
Va njih nima mira ni stalnosti,
kot lisice puni šegavosti;
doklam prose, kot janci ponizni,
kak obdrže, kot vuci pohlipni.
Al u starcu biva zrela mudrost,
proma ljubi vernost i pokornost,
veruj, nympha, drago ću t' dvoriti,
kak premorem službu obvršiti.
