Oh, nesrića,
s tim li jesi dična
da kad daješ komu radost,
povekšivaš vreda žalost?
Komaj sam se obradoval,
z vilom dragom nasledoval,
koje vridnost,
dostojnost, ljubeznost
vsako srce začaruje,
milo k sebi privezuje.
Al što prudi ko veselje,
jedan mal čas neg trpeće,
kad žalostno,
zatim već turobno
moram riči dovršiti,
tovaruštvo ostaviti!
Da b' neg mogal protužiti,
tuge moje zgovoriti,
koje ćutim
kad od tebe lučim,
bih zadobil smilovanje,
vernoj službi polahčanje.
Ar mi srce ne počiva
kad od tebe dalek biva,
neg cvileći,
plačuć i tužeći
čini pravo svidočanstvo
da j' dopalo u sužajnstvo.
Al kada je tak sujeno,
meni tužnom odlučeno
od nesriće,
prez vsake milošće
vsu nasladnost dokončati,
prez radosti odhajati,
zato, duša, zbogom ostaj,
v Božjem miru ti prebivaj,
samo prosim,
ponizno te molim,
da mi ljubav ne zabraniš,
verne službe ne spozabiš.
Naj mi bude privoljeno,
na odšastku dopušćeno,
oh, kušnuti,
od srca stisnuti
tvoje ruke dragu belost,
moga žitka tvrdnu kripost.