Jošče mi zora ne zabili
niti sunašce ne presvitli,
vidih divojku gizdavu
cvitje beruči batrivu.
Nje černe oči svitaju,
kot sokol-ptici igraju;
lišca rumena bliščahu,
spodobno rožam cvat'jahu.
Serce začutih hrabreno
od nje lipote ranjeno,
ne mogoh dalje zmagati,
plamen goruči tajati.
Ja ju pozdravih ljubleno
ter se naklonih vmiljeno;
skupa se bismo zastali,
ruke na zdravju podali.
Pojdem potiho govoriti:
nimaj mi, vila, zamiriti
da te na miru sbantujem,
ljubav od serca očitujem.
Koje mi, prosim, ne zverži,
neg svomu sercu ti priveži;
ter mu ne skrati živiti,
z miloščom pravom hraniti.
Ovo ti viru zavdajem,
serce i telo aldujem,
pravično ču te služiti,
lipoti tvojoj dvoriti.
Listor naj druga ljubiti,
nit moju službu odduriti;
serce himbeno ne hrani,
čistu mi ljubav ne zabrani.
Nato je milo zdahnula,
desnu mi ruku ponudila,
koju ponizno celovah,
serce si kruto obradovah.
Skupa pojdosmo šetati,
lozu zelenu pohajati,
polag studenca počivati,
draga spominka vživati.
Oh, gdo bi mogal spisati
kako je lipo bivati
v letnoj vručini pod hladom,
z ljubom predragom na samom.
Je li mi takva nasladnost,
koja premaže ljubeznost
gdi se dva serca zastanu,
dvi tela jedno postanu?
To se je tako zgodilo,
biti če i prija je bilo;
moje mi serce naj počiva
gdi se sad pjesam popiva.
