Sad se vuč'te, lipe žene,
veri sfalit obečanoj,
bud vam pelda tužne mene
vernoj službi nezahvalnoj.
Ar lipota brez milosti
drago srce jadno truje,
a brez reda okornosti
izdvojeno izkončuje.
Ovo tužna morah spoznat,
al je kasno žalovanje,
jur nesrićnoj ni mi ufat
z dragim mojim radovanje.
Nezgovorna žalost biva,
drage žene, bar verujte,
z okornostjom ka zgubiva
ljuba svoga; deh, milujte!
Ni l' vam bolje v ljubeznosti
ki vas služi milovati
neg v prokletoj nemilosti,
oh, brez draga tugovati?
Od nature je nam dano
dragih prošnjam sustezivat,
al je srcu vimdar znano
kak nam težko zakrativat.
