Kiša, sonce i stari mlinar

Izvor: Wikizvor
Prijeđi na navigaciju Prijeđi na pretraživanje

Kiša, sonce i stari mlinar
autor: Ivan Goran Kovačić

Godine 1937. u 6. broju, X. godine izdavanja Hrvatske revije autor je objavio pjesmu »Kiša, sonce i stari mlinar« (str. 281. i 282.), ta pjesma u zbirci Ognji i rože (1945.) nosi naslov »D'žd, sonce i stari mlinar«.





KIŠA, SONCE I STARI MLINAR


Srebrna kap
zlatna kap
zelèna
plava
žota
na soncu bleščí
na lišču šumí
na krovu zvoní
i beží
vuzduž pota.

Stari mlinár domó gre:
biser vuz biser nosí v lasé
srebrené —
i djamantov puno brado.
Vesel je:
plodno se polje zelení,
a na vodé
kapi
tancâdo
skačó
ko drobne vesèle deklìce,
širîjo im se svilène kikljìce
i okrečó.

A doma mali vnuk
stal pod hišní klobuk
fakin
i nemirnjak
i sljuša:
pljuščí i šuščí i šumí
kišní divân —
i kap po kap
i kap po kap
cekin
cekin
i srebrnjâk
zvoni na dlan.

Stari oča se žuri,
po potu tukljá njegov ščap:
raste voda, gle, vuz slap!
Boža kap
vrtí
vrtí
mlinskí kotač.
I šum šumí
i grom grmí:
iz grada
bela gospá
beží...
I gléda vnuk: to stari oča
iz vrêč vu koše zlato trese;
iz zlata déla srebro oča —
i srebro puní v mlinu kese.

A pred mlinom,
okôlo njega
i nad njim
kapi skačó
pa se tačó
smejó
i lovîjo —
srečne so:
ljudské se radòsti veselîjo.
 




Povratak na vrh stranice.