Kulìko drv iz naše šûm, iz naše sêl
Je grad pòjel!
A Drago Matle si volu nogo strl.
I Pero Kočan je òstal pod bukvé.
Stari Kal’c je delal drva i vmrl.
I sì so, sì ležàli po rešté.
Na Vrbôska je gospon k vozu stal
I meril ga z metróm i z očí,
Klel je tate Lukòvce, Jedrčàne –
I za sol, šìbice im je dal.
A gospona brige ní
Kulìko nôg
Kulìko rôk
Kulìko ôk
Kulìko glâv
Kulìko lêt
Je kupil on
I z drvé otpèljal je vagon.
Zato v nas se vjéde jad, zapali bes!
Zabádav kletve gredó do nebes.
Pa bomo mi sodìli bar jempôt:
Još dost vam ní?!
Stotìne
Stotìne
Hiljâd vozí
Bomo vam poslàli v grad,
I lomàča bo borôv, bukâv,
Iz naše rôk i nôg i glâv!
Stotìne
Stotìne
Hiljâd vozí
Vòžgal bo naš jàd.
I naj gorí
I naj gorí!
